Ustavno sodišče je nekdanjim imetnikom že priznalo pravico do polne seznanitve s podatki in dokumenti, na podlagi katerih so bile izdane odločbe o izrednih ukrepih, zato je določitev materialnopravne pravice nekdanjih imetnikov do seznanitve z relevantno dokumentacijo in vzpostavitev virtualnih podatkovnih sob, v katerih bo nekdanjim imetnikom omogočeno njeno pregledovanje, primeren okvir za uresničitev te pravice. Da pa se bo pravica lahko udejanila tudi v praksi, predlagamo črtanje določb, ki z določanjem pretirano visokih zahtev glede potrebne strokovne usposobljenosti oseb, ki lahko pregledujejo dokumente, omejujejo pravico nekdanjih imetnikov, da prosto izberejo pooblaščenca, ki bi zanje pregledoval dokumentacijo.

Številni nekdanji imetniki si že vrsto let prizadevamo za rešitev problematike s sklenitvijo poravnave, zato predvideno rešitev načeloma podpiramo, saj možnost priprave predhodnega mnenja povečuje možnosti, da bodo postopki rešeni z vzpostavitvijo poravnalne sheme. Da pa bo predvidena rešitev zagotovila uravnotežen položaj nekdanjih imetnikov in Banke Slovenije (ter Republike Slovenije kot plačnika morebitnih odškodnin) predlagamo nekaj popravkov predlagane ureditve, ki bodo zagotovili bolj nepristransko in neodvisno delovanje odbora. Tako na primer predlagamo, da v odbor, ki bo pripravil predhodno mnenje, ne smejo biti imenovane osebe, ki so bile v obdobju 12 mesecev pred izrekom izrednega ukrepa ali v času izvajanja izrednega ukrepa zaposlene v Banki Slovenije ali pri Evropski komisiji, Evropski centralni banki ali Evropskem bančnem organu, ali so z njimi drugače sodelovale.

Možnost vzpostavitve poravnalne sheme je načeloma dobra rešitev, ki lahko pripomore k hitrejši in bolj ekonomični rešitvi postopkov, vendar bi bilo potrebno – v izogib nadaljnjim nedopustnim posegom v položaj nekdanjih imetnikov – pri morebitni vzpostavitvi poravnalne sheme upoštevati v času izreka izrednih ukrepov veljavno zakonodajo, zlasti določbe takrat veljavnega Zakona o bančništvu, ki so določale obveznost spoštovanja vrstnega reda poplačila kvalificiranih obveznosti posameznih redov. Ker predlog zakona pri vzpostavitvi poravnalne sheme teh zahtev ne upošteva, predlagamo, da se določbe o poravnalni shemi tozadevno ustrezno dopolnijo.

Ustavno sodišče je v svojih dosedanjih odločitvah poudarilo, da mora sodišče za vse nekdanje imetnike kvalificiranih obveznosti istega reda sprejeti enotno odločitev; po drugi strani pa predlog zakona predvideva vlaganje različnih tipov tožb (individualna ugotovitvena in dajatvena ter kolektivna odškodninska tožba), s čimer se odmika od usmeritve Ustavnega sodišča. Takšna ureditev namreč lahko pripelje do različnih odločitev sodišča o utemeljenosti zahtevkov posameznih nekdanjih imetnikov istega reda. Primernejša od postopkov po kolektivnih odškodninskih tožbah bi bila ureditev z združitvijo postopkov po individualnih tožbah in določitvijo obveznega dvofaznega postopka (t.j. najprej ugotovitev temelja odškodninske odgovornosti – enotno za vse nekdanje imetnike istega reda in nato določitev višine odškodnine – individualno za vsakega izmed njih). V izogib prevelikemu številu tožnikov predlagamo tudi erga omnes učinek ugotovitvene sodbe, torej, da bi odločitev o temelju veljala tudi za tiste nekdanje imetnike, ki ne bi vložili tožbe.

Banka Slovenije se pri dokazovanju relevantnega dejanskega stanja ne bi smela sklicevati zgolj na svoje pravnomočne in dokončne odločbe, temveč bi morala vsebinsko in na konkretiziran način dokazati obstoj razlogov iz 253.a člena in petega odstavka 261.a člena ZBan-1.

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-295/13 iz leta 2016 poudarilo, da pravica nekdanjih imetnikov do popolne odškodnine ni v ničemer okrnjena, ter da imajo pravico do popolne odškodnine. Omejitev višine odškodnine in določitev obrestne mere, kot ju ureja predlog zakona tej zahtevi ne sledita.

Glede nadzora nad spoštovanjem določb predloga zakona o zaupnosti dokumentov v virtualni podatkovni sobi in sankcioniranjem morebitnih kršitev predlog zakona ne zagotavlja neodvisnosti Banke Slovenije kot pristojnega prekrškovnega in nadzornega organa. Banka Slovenije je s predlogom zakona namreč hkrati predvidena tudi kot tožena stranka v postopku in bi se tako v istem postopku pojavljala v dveh oziroma celo treh vlogah, zaradi česar bi bila v konfliktu interesov.

Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I-295/13 iz leta 2016, ko je prvič odločalo o položaju nekdanjih imetnikov in presodilo, da jim učinkovito sodno varstvo ni bilo zagotovljeno, izrecno opozorilo, da morajo imeti nekdanji imetniki na voljo polni vpogled v listine v zvezi z izbrisom, s katerimi je razpolagala Banka Slovenije ob izdaji odločb o izrednih ukrepih, ostati jim mora pa še zadosten čas za pripravo tožbenega zahtevka; nasprotno pa določila ZPSVIKOB ta dostop omejujejo.

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-295/13 iz leta 2016 poudarilo, da pravica nekdanjih imetnikov do popolne odškodnine ni v ničemer okrnjena, ter da imajo pravico do popolne odškodnine. Omejitev višine odškodnine in določitev obrestne mere, kot ju ureja ZPSVIKOB, tej zahtevi ne sledita.

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-295/13 iz leta 2016 opozorilo, da bi procesno ravnotežje v postopkih odškodninskega sodnega varstva nekdanjih imetnikov lahko vzpostavila le posebna, naravi spornih razmerij prilagojena pravila vodenja pravdnega postopka, skladno s katerimi bi morala Banka Slovenije jasno izkazati, zakaj je bil ukrep, ki je prizadel naložbe vlagateljev, v okoliščinah primera potreben. Ustavno sodišče je zato od zakonodajalca zahtevalo, da dokazno breme glede potrebnosti in utemeljenosti odločb o izrednih prevali na Banko Slovenije. Vendar pa pobudniki ugotavljajo, da določila ZPSVIKOB obrnjeno dokazno breme določajo zgolj navidezno, saj iz temeljitejše analize ureditve tega instituta izhaja, da bo dokazno breme v ključnem delu še vedno na nekdanjih imetnikih kot tožnikih. Vsled tega ZPSVIKOB v tem delu ne odpravlja že ugotovljenega ustavno nedopustnega posega v pravico nekdanjih imetnikov do učinkovitega sodnega varstva.

Razlikovanje med določenimi (tj. socialno šibkejšimi) fizičnimi osebami, ki so po določilih ZPSVIKOB upravičene do pavšalnega nadomestila na eni strani, ter ostalimi fizičnimi osebami in pravnimi osebami na drugi je v neskladju z Ustavo ter pomeni kršitev njihove ustavne pravice do enakosti. To velja še posebej ob upoštevanju dejstva, da so številne fizične osebe kvalificirane obveznosti bank kupovale prek družb za upravljanje ali pa so prek polic življenjskega in pokojninskega zavarovanja varčevale v zavarovalnicah in pokojninskih družbah. Glede na to, da je v obeh primerih končni oškodovanec fizična oseba, ni videti razumnega razloga za različno ureditev njihovega položaja po ZPSVIKOB.

Predlog zakona ne sledi v celoti stališčem iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-298/13 z dne 19. 10. 2016, po posebnih, naravi spornega razmerja prilagojenih procesnih pravilih, ki bodo nekdanjim imetnikom omogočili, da bo o njihovih zahtevkih odločeno v hitrih, ekonomičnih in uniformnih postopkih. Vsebina pripomb se tako nanaša na:

• erga omnes učinek sodbe (tj. da sodba v zvezi s posamezno odločbo o izrednih ukrepih velja za vse nekdanje imetnike, tudi tiste, ki tožbe niso vložili), ki bi po našem mnenju učinkovito ublažil težave v zvezi z množičnostjo in dolgotrajnostjo postopkov,
• neplačilo sodnih taks v postopkih, ki tečejo v skladu s tem zakonom,
• plačilo predujma za stroške postopka, ki naj jih založi Republika Slovenija, ter na končno breme stroškov postopka, pri čemer naj tožniki, tudi v primeru, da niso upravičeni do poplačila škode, nosijo le stroške svojih pooblaščencev,
• možnost sklenitve kolektivne sodne poravnave,
• izključitev uporabe pravil, ki pravdne stranke omejujejo pri obsegu pripravljalnih vlog, ki jih smejo vložiti v postopku in izključitev uporabe pravil o omejevanju navajanja novih dejstev in dokazov do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

Vprašanja, ki naj jih razjasni sodišče glede utemeljenosti tožbenega zahtevka oz. upravičenosti do odškodnine, ne vsebujejo definicije pravilne oziroma dejanske obravnave kvalificiranih obveznosti. Prav tako pri presoji teh vprašanj sodišču ni treba upoštevati standardov, ki so bili pri izrekanju izrednih ukrepov uporabljeni v drugih državah evro-območja, in ne mednarodnih standardov nadzora bank. Znano je namreč, da so bili ti standardi v Sloveniji neprimerljivo strožji, zato predlagamo, da sodišče v postopku ugotavljanja upravičenosti do povračila škode upošteva tudi omenjene standarde.

Omejitev izplačila odškodnine na višino vrednosti, po kateri je nekdanji imetnik pridobil finančni instrument ni v skladu z definicijo polne denarne odškodnine, kot le-to določa odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-298/13 z dne 19. 10. 2016.

Člani skupine izvedencev ne smejo biti člani evropskih institucij, ki so sodelovale pri procesu sanacije slovenskega bančnega sistema (EK, ECB, EBA), in katerih uslužbenci bi bili v primeru imenovanja v skupino zagotovo v konfliktu interesov.

Desetmesečni rok za vložitev tožbe naj začne teči od vzpostavitve virtualne podatkovne sobe.

Predlog zakona določa, da se ugotovljena škoda obrestuje po obrestni meri, ki jo je v času teka obresti uporabljala Evropska centralna banka za operacije glavnega refinanciranja. Podatki Evropske centralne banke kažejo, da je predmetna obrestna mera za kritično obdobje praktično enaka 0,00%, zaradi česar je s Predlogom zakona predvidena višina obrestne mere zamudnih obresti nedopustna. V tem primeru namreč nekdanji imetniki ne bi prejeli nobenega nadomestila za izgubo denarja, čeprav jim slednje (v primeru upravičenosti do odškodnine) pripada, kakor to izhaja tudi iz obrazložitve Predloga zakona. Glede na navedeno predlagamo, da se uporabi obrestna mera zakonskih zamudnih obresti, pri čemer se slednja zmanjša za polovico, in bi tako znašala 4 %.

V primerjavi s prejšnjimi verzijami predlogov zakona izpostavljamo, da Predlog zakona vsebuje tudi nekatere pozitivne vidike in rešitve, ki so po naši oceni boljše od tistih v prejšnjih verzijah, hkrati pa so le-te tudi bolj v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-298/13 z dne 19. 10. 2016, in sicer glede:

• za sojenje v predmetnih postopkih Predlog zakona predvideva izključno krajevno pristojnost mariborskega Okrožnega sodišča. Glede na to, da bi bilo sicer za sojenje pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je najbolj obremenjeno sodišče v državi, omenjeno rešitev z vidika hitrosti postopkov ocenjujemo kot pozitivno;
• predlog zakona predvideva vzpostavitev virtualnih (tj. elektronskih) podatkovnih sob, v katerih bo nekdanjim imetnikom omogočen dostop do ustreznih dokumentov;
• dostop do podatkov v podatkovnih sobah je tožnikom omogočen do konca postopka pred sodiščem, kar je po naši oceni v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-298/13 z dne 19. 10. 2016;
• predlog zakona ustrezno ureja obrnjeno dokazno breme. Navedeno pomeni, da je dokazno breme glede obstoja razlogov iz 253.a člena ZBan-1 in pogojev iz petega odstavka 261.a člena ZBan-1 na Banki Slovenije;
• predlog zakona določa, da sodišče izda ti. »sodbo o temelju«, ko je stvar glede podlage zrela za odločitev. Omenjena vsebina po našem mnenju uresničuje zahteve Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-298/13 z dne 19. 10. 2016, po ekonomičnosti in uniformnosti postopkov.

Predlog zakona še vedno ne spoštuje vsebine Odločbe Ustavnega sodišča in iz nje izhajajočih zahtev, saj še vedno neustrezno ureja dostop do dokumentov in informacij, na podlagi katerih so bile izdane odločbe o izrednih ukrepih, in nekdanjim imetnikom ne omogoča polnega vpogleda v informacije še pred vložitvijo tožb, kakor ga je predvidelo Ustavno sodišče. Vsebina predlaganih pripomb k 7. členu predloga zakona se tako nanaša na vzpostavitev virtualne podatkovne sobe, v kateri bi se nahajali vsi podatki v zvezi z izbrisom, in do katerih bi imeli ves čas postopka dostop tako pooblaščenci kot svetovalci (npr. ekonomski) nekdanjih imetnikov. Prav tako se ne strinjamo s tem, da se podatkov iz podatkovne sobe ne sme fotokopirati oziroma iznašati, saj je povsem nečloveško pričakovati, da si nekdanji imetniki na pamet zapomnijo vse podatke iz podatkovne sobe. Omenjeni člen je nejasen tudi glede zakrivanja podatkov, ki se nanašajo na poslovne skrivnosti oziroma zaupne podatke, zato predlagamo jasno določbo, da sme Banka Slovenije na dokumentih, ki so nekdanjim imetnikom dostopni v podatkovni sobi, prekriti le osebne podatke;

Predlog zakona ne sledi zahtevi Ustavnega sodišča po posebnih, naravi spornega razmerja prilagojenih procesnih pravilih, ki bodo nekdanjim imetnikom omogočili, da bo o njihovih zahtevkih odločeno v hitrih, ekonomičnih in uniformnih postopkih, temveč nasprotno določa dolgotrajne in drage postopke. Vsebina pripomb se tako nanaša na:

• erga omnes učinek sodbe (tj. da sodba v zvezi s posamezno odločbo o izrednih ukrepih velja za vse nekdanje imetnike, tudi tiste, ki tožbe niso vložili), ki bi po našem mnenju učinkovito ublažil težave v zvezi z množičnostjo in dolgotrajnostjo postopkov;
• neplačilo sodnih taks v postopkih, ki tečejo v skladu s tem zakonom,
• stroške postopka, ki jih založi Republika Slovenija, razen če sodišče odloči, da tožniki niso upravičeni do poplačila škode - v tem primeru nosi vsak tožnik le stroške svojih pooblaščencev,
• možnost sklenitve kolektivne sodne poravnave,
• izključitev uporabe pravil, ki stranke omejujejo pri številu in obsegu pripravljalnih vlog, ki jih smejo vložiti v postopku,
• predlog, da se izdaja sklepa o predložitvi dokazov sodišču lahko predlagajo vse do konca glavne obravnave in ne le do konca prvega naroka za glavno obravnavo, ter
• na vzpostavitev virtualne podatkovne sobe pred sodiščem, ki bi na ta način lažje presojalo in omogočalo dostop do zahtevanih dokumentov;

Predlog zakona nima jasnih določb glede ugotovitve in določitve višine škode, ki je nastala imetnikom posameznih razredov kvalificiranih obveznosti, zato predlagamo, da sodišče že v vmesni sodbi določi parametre za izračun višine škode, na način, da se onemogoči vsakršna diskrecija Banke Slovenije glede izračuna višine škode, ki je nastala posameznemu nekdanjemu imetniku.

Vprašanja, ki naj jih razjasni sodišče glede utemeljenosti tožbenega zahtevka ne vsebujejo definicije pravilne oziroma dejanske obravnave kvalificiranih obveznosti. Prav tako pri presoji teh vprašanj sodišču ni treba upoštevati standardov, ki so bili pri izrekanju izrednih ukrepov uporabljeni v drugih državah evro-območja, in ne mednarodnih standardov nadzora bank. Znano je namreč, da so bili ti standardi v Sloveniji neprimerljivo strožji, zato predlagamo, da sodišče v postopku ugotavljanja upravičenosti do povračila škode upošteva tudi omenjene standarde.

Člani skupine izvedencev ne smejo biti člani evropskih institucij, ki so sodelovale pri procesu sanacije slovenskega bančnega sistema (EK, ECB, EBA), in katerih uslužbenci bi bili v primeru imenovanja v odbor zagotovo v konfliktu interesov;

Predlagamo tudi črtanje člena, ki predvideva globe za kršitve določb predloga zakona, ki se nanašajo na kršitve dostopa do zaupnih podatkov, saj menimo, da je ureditev, po kateri je BS v isti osebi tudi prekrškovni organ, popolnoma neprimerna.

V primerjavi s prejšnjimi verzijami predloga zakona, velja izpostaviti še pozitivne vidike in rešitve tega predloga zakona, ki so po naši oceni boljše od tistih v prejšnjih verzijah, hkrati pa so le-te tudi bolj v skladu z Odločbo Ustavnega sodišča.

Za sojenje v predmetnih postopkih predlog zakona predvideva izključno krajevno pristojnost mariborskega Okrožnega sodišča. Glede na to, da bi bilo sicer za sojenje pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je najbolj obremenjeno sodišče v državi, omenjeno rešitev z vidika hitrosti postopkov ocenjujemo kot pozitivno.

Predlog zakona kot novost predvideva vzpostavitev podatkovnih sob, v katerih bo nekdanjim imetnikom omogočen dostop do ustreznih dokumentov, vendar bi bilo po našem mnenju nujno, da so tovrstne podatkovne sobe virtualne (tj. elektronske) in ne fizične.

Dostop do podatkov v podatkovnih sobah je tožnikom omogočen do konca postopka pred sodiščem, kar je po naši oceni v skladu z Odločbo Ustavnega sodišča.

Predlog zakona ustrezno ureja obrnjeno dokazno breme. Navedeno pomeni, da je dokazno breme glede obstoja razlogov iz 253.a člena ZBan-1 in pogojev iz petega odstavka 261.a člena ZBan-1 na Banki Slovenije.

Predlog zakona določa, da sodišče izda vmesno sodbo, ko je stvar glede podlage zrela za odločitev. Omenjena vsebina po našem mnenju uresničuje zahteve Ustavnega sodišča po ekonomičnosti in uniformnosti postopkov.

Dvanajstmesečni efektivni rok za vložitev tožbe je po naši oceni zadosten in v skladu z vsebino Odločbe Ustavnega sodišča.

Ključna pripomba se nanaša na predvideno ureditev glede dostopa do dokumentacije, ki jo oškodovanci potrebujejo za utemeljitev svojih tožb.

Predlog zakona ne ureja ustrezno dostopa oškodovancev do potrebnih dokumentov, saj bodo praktično vse dokumente morali zahtevati prek sodišča, slednje pa bo ob tehtanju načela sorazmernosti preverilo, ali je posamezni zahtevani dokument treba razkriti ali ne. V primerjavi s predlogom zakona, ki je bil dan v javno razpravo, so pravice oškodovancev, da se seznanijo z relevantnimi dokumenti, tako še bistveno manjše, prav tako je bistveno zmanjšan tudi nabor dokumentov, ki jih bo morala Banka Slovenije javno objaviti. Predlog zakona tako očitno ne sledi stališčem ustavnega sodišča, po katerem mora biti nekdanjim imetnikom kvalificiranih obveznosti bank že pred vložitvijo tožbe omogočen popoln pogled v vso dokumentacijo, ki jo je Banka Slovenije upoštevala ob izdaji odločb o izrednih ukrepih.

Predlog zakona ne sledi zahtevi ustavnega sodišča po hitrem, ekonomičnem in uniformnem postopku ter enotni odločitvi sodišča za vse oškodovance, temveč nasprotno predvideva dolgotrajne in drage sodne postopke. Za razliko od prejšnje verzije zakona, predlog zakona ne predvideva več, da bo sodba veljala za vse oškodovance, torej tudi tiste, ki ne bodo vložili tožb.

Ker oškodovanci še vedno ne razpolagajo s podatki in dokumenti, ki jih je Banka Slovenije upoštevala pri izreku izrednih ukrepov, bodo po ureditvi, ki je predvidena s predlogom zakona, dejansko postavljeni v še bolj podrejen položaj, saj si večinoma ne bodo mogli privoščiti dolgotrajnih in dragih sodnih postopkov. Kljub temu, da je ustavno sodišče izrecno poudarilo, da morajo biti nova pravila prilagojena naravi spornih razmerij in da morajo odpraviti procesno ter informacijsko neravnotežje med oškodovanci in Banko Slovenije, predvidena ureditev temu napotilu ne sledi. S tem pa je država že v samem izhodišču zakona oškodovance ponovno postavila v bistveno slabši položaj.

Definicija ti. »pravilne obravnave« kvalificiranih obveznosti, od katere je odvisna upravičenost oškodovancev do povrnitve škode, ni v skladu z njihovo pravico do popolne odškodnine, saj je »pravilna obravnava« v predlogu zakona definirana preozko. Predlog zakona bi moral določati, da je treba upoštevati tudi mednarodne standarde za sanacijo bank, ki so bili uporabljeni v drugih državah evro območja, saj bi bilo le na takšen način mogoče dobiti objektivno oceno poskusnega eksperimenta, ki se je v letu 2013 in 2014 tajno izvedel v slovenskih bankah.

Po predlogu zakona bo višino odškodnine izračunavala Banka Slovenije in ne sodišče. Predvidena ureditev krši pravico nekdanjih imetnikov, da o njihovi zahtevi za plačilo odškodnine tako po temelju kot tudi po višini odloči neodvisno in nepristransko sodišče. Banka Slovenije je organ, ki je povzročil nastanek škode, in bo zato tudi tožena stranka v predhodnem (sodnem) postopku, ter zavezanka za izplačilo odškodnine. Zato je seveda zainteresirana, da je višina odškodnine čim nižja in ni realno pričakovati, da bo pri izračunavanju višine odškodnine ravnala nepristransko in neodvisno. Za zagotovitev učinkovitega in neodvisnega sodnega varstva bi moralo tudi višino odškodnine izračunavati sodišče ali drug nepristranski organ in ne kar sama Banka Slovenije.

Predlog zakona ne zagotavlja nepristranskosti odbora strokovnjakov, saj ne določa, da vanj ne smejo biti imenovani predstavniki EK, ECB in EBA, torej institucij, ki so aktivno sodelovale pri izvedbi izrednih ukrepov. Imenovanje predstavnikov teh institucij v odbor strokovnjakov bi nedvomno pomenilo neposreden konflikt njihovih interesov, posledično pa tudi, da odbor izvedencev ne bi deloval nepristransko in neodvisno.

Predvideni rok za vložitev tožb je devet mesecev od uveljavitve zakona, pri čemer oškodovancem ne bo omogočeno, da bi se pred vložitvijo tožb seznanili z relevantnimi dokumenti. Devetmesečni rok je ne samo prekratek, temveč tudi v nasprotju z odločitvijo ustavnega sodišča. Iz ustavne odločbe namreč izhaja, da se bodo lahko oškodovanci seznanili z relevantnimi dokumenti takoj po uveljavitvi zakona, zastaranje njihovih zahtevkov pa bo začelo teči šele šest mesecev po njegovi uveljavitvi.

Ključna pripomba se nanaša na omejitev dostopa do dokumentacije, saj sedanji predlog zakona ne sledi navodilom ustavnega sodišča glede dostopa do relevantne in potrebne dokumentacije.

Sedanji predlog zakona vlagateljem pred vložitvijo tožb omogoča zelo omejen dostop do dokumentov in predvideva izjemno majhno število javno razkritih dokumentov.

Banki Slovenije pa predlog zakona daje možnost, da tudi v javno razkritih dokumentih prekrije bistvene informacije.

Glede na predvidene določbe sedanjega predloga zakona o dostopnosti do dokumentacije je potrebno v prvi vrsti zagotoviti dostop do dokumentov. Rešitev bi bil t. i. večstopenjski dostop do dokumentov. Najpomembnejši dokumenti se morajo nemudoma javno objaviti, saj je sanacija bank bremenila tudi širšo javnost.

Za drugi, občutljivejši del dokumentacije, ki pa seveda ne more biti javno razkrit, pa naj se vzpostavi t. i. varna soba, katere dostop mora urediti zakon.

Sedanji predlog zakona prejudicira, da bi bila brez izrednih ukrepov nad vsemi šestimi bankami izvedena stečaj ali likvidacija. Za takšen prejudic pa ni nobene podlage. Še več, brez izreka izrednih ukrepov bi banke lahko nadaljevale s svojim poslovanjem brez stečaja ali likvidacije. Takšen scenarij je kot enega od možnih navedlo tudi ustavno sodišče. Domneva stečaja ali likvidacije torej ni pravilna.

Zakon mora omogočiti, da se v odškodninskem postopku ugotavlja, kaj bi se zgodilo s posamezno banko, če ji izredni ukrep ne bi bil izrečen. Torej brez vnaprejšnjih prejudikacij stečajev oz. likvidacij bank.

Predlog zakona predvideva vzpostavitev t. i. odbora izvedencev. Ne izloči pa možnosti sestave odbora strokovnjakov s strani predstavnikov institucij, ki so sodelovale pri določanju kriterijev, na podlagi katerih se je izračunavala kapitalska ustreznost bank, ki so jim bili izrečeni izredni ukrepi.

Iz predlagane dikcije zakona izhaja precejšnja verjetnost, da bodo strokovnjaki iz tujine, ki bodo člani odbora izvedencev za strokovna vprašanja, uslužbenci institucij Evropske komisije, Evropske centralne banke ter Evropskega bančnega organa. To bi bilo nesprejemljivo, saj bi bili s sodelovanjem v odboru uslužbenci navedenih institucij v konfliktu interesov, zato ne bi smeli biti člani odbora izvedencev. Predstavniki Evropske komisije in Evropske centralne banke so bili tudi člani Usmerjevalnega odbora, ki je s svojim delovanjem bistveno vplival na sprejemanje odločitev o izrednih ukrepih. Konflikt interesov je očiten.

Vzpostavitev odbora izvedencev je dobra rešitev, saj gre v evropskem in tudi slovenskem prostoru za zelo kompleksno in strokovno zahtevno tematiko.

Predvidena zakonska rešitev, da si mora sodišče prizadevati, da je najmanj polovica članov odbora strokovnjakov iz tujine, je glede na kompleksnost tematike ustrezna. A to velja le pod pogojem, da bo zakon hkrati onemogočal, da bi v odboru strokovnjakov sodelovali tudi predstavniki zgoraj navedenih institucij, ki so same aktivno sodelovale pri izrekanju izrednih ukrepov.

Predlog zakona predvideva zgolj šestmesečni rok za vložitev tožbe, ki je glede na tematiko in omejitev dokumentacije bistveno prekratek. Tožnikom ne omogoča kakovostne priprave tožb ter učinkovitega sodnega varstva.

Tako kratek rok je tudi v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča, po kateri zastaranje zahtevkov nekdanjih imetnikov še šest mesecev po uveljavitvi novega zakona sploh ne teče. Po trenutnem predlogu pa je predvideno, da se bo takrat rok za vložitev tožbe že iztekel.

Verjamemo, da ni nikomur v interesu, da se pravni postopki podaljšujejo dlje, kot je potrebno, sploh glede na to, da je od izrednih ukrepov minilo že več kot tri leta. Menimo, da bi bil primeren rok za sestavo in vložitev tožb 12 mesecev.